Zraven stolnice stoji elegantna stavba Mestne hiše, ki so jo deloma spet zgradili in razširili po požaru, ki jo je zajel leta 1930. Pročelje krasijo  beneški levi, antični grbi najpomembnejših plemièkih družin iz Milj in najpomembnejših podestà (načelnikov), ki so mestu vladali.

Sotlnica, ki je posvečena Sv. Janezu in Pavlu, je bila zgrajena na ostankih starejšega verskega objekta. Posvetil jo je tržaški škof Arlongo dei Visgoni (Harlongus von Voitsperg) 29. 12. 1263. Stavbo, ki je bila zgrajena v romanskem stilu, so na polovici 15. stoletja naknadno obogatili: takrat je bila fasada prenovljena in prekrita s ploščami iz belega kamna, tako pa je stolnica postala izreden primer gotsko-beneškega arhitekturnega stila. Na zgornjem delu fasade je čudovita rozeta. V njenem centru je upodobljena Mati božja z otrokom, okoli te pa so tri epigrafi. Epigraf na levi strani spominja na zahtevno obnovo iz leta 1865; epigraf zgoraj je posvečen začetku del na fasadi za časa škofa Nikolaja (ta je po vsej verjetnosti izhajal iz družine Aldegardi); epigraf na desni pa omenja podestà (načelnika) Pietra Dandola (1466-1467), za časa katerega so se obnovitvena dela zaključila. Na spodnjem delu fasade ob portalu sta dve elegantni in visoki gotski okni, nad njima je portalna luneta z usločenim lokom, v centru katere stoji polnoplastična figura Sv. Trojice, ki so jo Sv. Janez in Pavel častili. Notranjost stolnice je razdeljena na tri ladje. V tridesetih letih 20. stoletja so stavbo utrdili in obnovili ter iz nje odstranili baročne stranske oltarje. V notranjosti je še viden del izredne freske iz 14. stoletja, ki je nekoč krasila celotno glavno ladjo. Vzdolž sten visijo procesijske svetilke iz 18. in 19. stoletja, ki so pripadale starim cerkvenim bratovščinam.

Zanimiv primer gotsko-franciškanske arhitekture je Cerkev Sv. Franciška, ki je bila popolnoma preurejena leta 1411. V cerkvi so ohranjena dragocena zgodovinska pricevanja: nagrobni kamni z grbi iz 16. in 17. stoletja, ki spominjajo na anticne plemiške družine iz mesta, dve upodobitvi Matere Božje, in sicer Marije s pasom (17. stl.) beneškega slikarja  G. Libertija in Dojece Mati Božje (14. stl.) ter primer kipa Žalostne Matere Božje (15. stl.). Ob cerkvi je nekoc stal samostan, ki so ga po Napoleonovem prihodu opustili. Na ruševinah samostana je bila zgrajena nova župnijska hiša, ki so jo otvorili leta 1964. Srednjeveško utrdbo je obdajalo obzidje, katerega del je še danes viden. Od prvotne obrambne strukture so se ohranili samo stolp in severna ter vzhodna vrata. 

Vzhodno od centra Milj se dviga gric, na katerem stojijo Stare Milje. Starodavni sredenjveški zaselek so takratni prebivalci postopoma opustili, da bi se naselili bliže morju. Tako so nastale današnje Milje, ki jih je okrožalo obzidje in nad katerimi se je dvigal grad. 

Arheološki park

Pred kratkim so bila na gricu, kjer stojijo Stare Milje, izvedena izkopavanja. Ob zakljucku del je bil urejen arheološki park s stezami, vzdolž katerih stojijo informativne table, ki obiskovalcem prikazujejo zgodovino tega srednjeveškega utrjenega zaselka, ki je edinstven.

Bazilika Sv. Marije Vnebovzete

Na gricu nekaj kilometrov jugozahodno od centra Milj stoji bazilika Sv. Marije Vnebovzete, od koder se odpira cudovit razgled na dolino Milj in na Trst. Stari verski objekt je vse, kar je ostalo od starodavnega Castrum Muglae. Bazilika, ki je bila tekom stoletij veckrat prenovljena, je zgrajena iz lokalnega pešcenjaka, njena notranjost pa je razdeljena na tri ladje.

Nad Miljami stoji grad iz 14. stoletja. Utrdbo je dal zgraditi Patriarh Marquardo zato, da bi nadzoroval nemirne Miljcane, potem ko je probeneška stranka, kateri je naceloval Raffaele di Ser Steno, s silo zavzela mesto in temu vladala celi dve leti (od novembra 1372 do novembra 1374). Dela za izgradnjo grada, ki je bil v teku stoletij veckrat preurejen, so se zacela leta 1375 in zakljucila leta 1399. Leta 1991 je grad dobil novega lastnika, ki je slednjega obnovil in mu povrnil prvotni blišc.