Milje: izvor in zgodovina

Mestece s starodavno zasnovo, ki se zrcali v istoimenskem ožjem morskem rokavu, še danes marsikje obdaja obzidje, za katerim se skrivajo srednjeveške četrti.

Prve naselbine na miljskem polotoku segajo v obdobje gradišč na Korošcih (Santa Barbara) in Jelarjih (Elleri) (srednja bronasta doba) ter Starih Milj, na katerih se je kasneje razvil Castrum Muglae. Tamkajšnji prebivalci so se pozneje postopoma - predvsem pa po hudem napadu s strani Tržačanov iz leta 1353 - preselili na obalo, kjer se je razvilo naselje z imenom Borgolauro, tj. današnje Milje. Zgodovinsko jedro naselja je imelo značilno obliko, ki je spominjala na želvo, razvilo pa se je okoli mandrača (z zidovjem zaščitenega notranjega pristana).  

Mestece ima značilno naselitveno strukturo obalnih naselij severnega Jadrana iz 13. In 14. stoletja, o čemer pričajo značilne stavbe, ki so z arhitekturnega vidika izredno zanimive. Milje so skorja pet stoletij spadale pod Oglejski patriarhat (931-1420), ko pa je ta izgubil posvetno oblast, je mesto samovoljno prešlo pod Benetke in pod beneško oblastjo ostalo vse do leta 1797.

Značilni lev sv. Marka krasi več stavb, npr. Portizzo (vzhodna vrata), mestno hišo in grad. Beneški vplivi niso prepoznavni le v arhitekturni zasnovi stavb, ampak tudi pri nekaterih običajih, kot je na primer tradicionalni miljski pust. 

Z odprtjem ladjedelnice Sv. Roka, kjer je danes istoimensko turistično naselje, so se Milje vključile v dogajanje 19. stl.

Milje:izvor imena

Starodavno ime Milj se prvič pojavi v listini iz leta 931, s katero sta kralja Italije Hugo in Lotar mesto podarila Oglejskemu Patriarhu.

Tu se prvič omenja Castrum Muglae: utrjen zaselek na griču (današnje Stare Milje), ki leži v bližini močvirnatega predela pri obali (t.i. mugla).

Miljsko narečje

Stara krajevna govorica je bilo miljsko narečje (muglisàn), in sicer različica furlanskega jezika, ki se je v teku 19. stoletja spojila z že uveljavljeno beneško komponento.